Obisk pri Alfonzu Henriku - Fonazku

 Danes smo se prebudili v sončni Bragi in se ob 10.00 odpeljali z Madžari v Guimaraes. Ponovno nas je vodil vodnik Leandro, kar nas je razveselilo. Obisk smo pričeli na razgledni točki pri svetišču Penha. Navdihnila nas je okolica svetišča, polna zaobljenih, granitnih skal, ki nudijo veliko možnosti za raziskovanje in otroško igro. Najlepši sta kapelici v votlinah med skalami. Leandro se je pošalil na račun lokalnega stadiona, ki spominja na največje stranišče na svetu, saj njegova streha spominja na toaletno sedalo. V izobilju prostega časa smo si privoščili dopoldansko kavico v kavarni brez cappuccina, nate, bele kave itd. Potem smo se spustili v mesto, ki slovi kot najstarejša portugalska prestolnica, saj je tam že v 10. stoletju prvi portugalski kralj Alfonz Henrik postavil svoj dvor, še danes eden najstarejših gradov v Evropi. V njegovi bližini pa je v 13. stoletju zrasla še knežja palača, ena najimenitnejših stavb na Portugalskem. Pri obeh smo si ogledali njuno veličastno notranjost. Videli smo kraljevi krstni kamen, palačo, polne srednjeveškega pohištva, orožja, tapiserij iz različnih obdobij in krajev sveta. Njene dvorane so imele vidno ostrešje v obliki obrnjene karavele. V kraljevem gradu smo se sprehodili po obrambnem zidu. Spustili smo se v mestno jedro, kjer smo obiskali frančiškansko cerkev s tako bogato pozlačenim oltarjem, da bi se še sveti Frančišek obrnil v grobu. V primerjavi z Brago je Guimaraes veliko bolj živahno turistično mesto, znano po študentskem življenju. Hoteli smo poskusiti portugalsko nacionalno specialiteto bakalar na 101 način, vendar je bilo mesto tako preplavljeno s turisti, da nismo dobili proste mize. 

Po zelo razgibanem vikendu nas jutri čaka nov delovni dan. Medtem ko je precepljenost tu okoli 93% in epidemija obvladana, se v Sloveniji pripravljate na novo zaprtje. Zato pa po tisočletju miru spet trepetamo pred ogrsko invazijo naših sostanovalcev. 

Gremo mi po svoje - Porto

Ura je premaknjena in tudi mi smo se premaknili v Porto. Drugo največje mesto na Portugalskem je prestolnica njenega severnega dela. Mesto je malo večje od Ljubljane. V preteklosti je bil Porto Portugalsko središče za osvajanje sveta, zato je bil večkrat tarča napadov in se ga je prijelo ime 'nepremagljivi'. Končno smo dobili boljšega vodnika Leandra, ki je tako kot naš profesor geograf in zgodovinar. V mesto smo vstopili mimo razburkanega morja. Sprva smo se podali na razgledno točko, nato pa smo imeli prosti čas v centru mesta. Ogledali smo si znamenito knjigarno Livraro Lello, v kateri je J.K. Rowling, avtorica Harryja Potterja, dobila navdih za pisanje teh romanov. Videli smo tudi Duhovniško cerkev z najvišjim stolpom, visokim 75 m. Pot smo nadaljevali mimo železniške postaje, notranjost katere je olepšana z modrimi ploščicami. Spustili smo se do stolnice, najstarejše zgradbe v mestu, ki kraljuje nad njim. Potem smo prečkali reko Duero, preko mostu Ludvika I. Veličasten most meri v dolžino 385 m in prečka reko na višini 45 m. Prišli smo v predmestje Vila Nova de Gaia, svetovno znano po vinu portovcu. Pridelujejo ga ob zgornjem toku reke Duero, a je dobilo svoje ime po pristanišču, iz katerega so ga izvažali v Anglijo. Da se ne bi pokvarilo, so razvili posebno recepturo, po kateri je delno zoreno in obogateno z žganjem. Še najbolj spominja na teranov liker. Leandro nam je potem dal prosto za kosilo in naša skupina se je odločila, da gremo mi po svoje. Znova smo prečkali reko in odšli na izliv mestne kloake. Ta je vir hrane za množico lačnih vretenčarjev, blizu pol metra velikih sivih rib. Poiskali smo rojstno hišo kraljevega princa Henrika Pomorščaka, pionirja portugalskega pomorstva. Na naše presenečenje ni bilo vstopnine, ker je bila nedelja. Za konec smo poiskali še cerkev Svete Klare, katere dih jemajoča notranjost je pozlačena z okoli 200 kg brazilskega zlata. Z zelo pospešenim korakom smo se vrnili k skupini in se skupaj vrnili v Brago. Del skupine se je udeležil še večerne maše v bližnji cerkvi.