Končno prva sobota in prvi daljši izlet v Viano do Castelo. Ob 10:00 naj bi se pričela naša pot, a ker smo na Portugalskem - kjer čas teče bolj počasi - smo izlet pričeli 15 minut kasneje. Eno uro smo se vozili z avtobusom, polnim Poljakov in Madžarov naših let. Obisk smo začeli na razgledni točki ob svetišču Svete Lucije. Svetišče se je vsem zdelo imenitno, vendar nam je megla pričarala svetost kraja. Vsi smo se povzpeli v kupolo po najožjem stopnišču našega življenja. Jaka je imel rahle zaplete pri vzponu in spustu, Silvija pa le pri spustu. Živi so končno prišle prav njene majhne mere.
Danes smo ponovno spoznali, kako nesposobni so portugalski turistični vodniki. Najprej nam je vodnica Helena dala zelo veliko prostega časa za kosilo v nakupovalnem središču ob železniški postaji, kjer smo bolj nakupovali kot jedli. Potem nas je vodila skozi mesto po stranski ulici mimo središča do avtobusa, ki nas je čakal pri pomolu. Ta nas je zapeljal do Atlantskega oceana, kjer smo ponovno imeli prosti čas. Živa in Jaka sta opravila terensko delo za biološki tabor na Atlantiku. Raziskovala sta favno in floro bibavičnega pasu. Našla sta zeleno rakovico, haloge, mrtvega galeba in druge zaklade morja. V daljavi v morju smo zagledali dva večja vretenčarja, nakar smo ugotovili, da sta to Silvija in profesor Kočar, ki se kopata v mrzli peneči kopeli. Ko se je vretenčar Jurij skobocal na kopno, je naredil še večje presenečenje. V morju je opral svojo knjigo, ki jo je pred tem med preoblačenjem mariniral v čokoladnem mleku. Na koncu pa je v morje vrgel še nahrbtnik. Silvija je tam stala v kopalkah in nas spominjala na Botticellijevo Venero.
Na poti nazaj smo imeli na avtobusu pravo zabavo; Polska Party. Poslušali smo poljsko divo, rdečelaso klovneso Apolonijo Lendero. Na koncu nas je presenetil še hotel, saj nam je končno poleg riža za večerjo postregel še krompir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar