Zgodnje dobro jutro! Danes so bile budilke že kar zgodnje, saj nas je avtobus pobral že ob petih. Skupaj z Romuni, Bolgari in Čehi smo se odpravili v Lizbono, ki nas je pričakala v prekrasnem sončnem jutru. Prišli smo ob 9.30, kjer smo si najprej ogledali Belem. Izlet smo začeli z ogledom samostana svetega Hieronima. Gre za veličasten samostan, v katerem je pokopan tudi Vasco da Gama, mož, ki je prvi priplul v Indijo okrog Afrike. Sledil je ogled spomenika, namenjenega portugalskim osvajalcem sveta, pisateljem, slikarjem ter drugim. Blizu spomenika stoji Belemski stolp, ki je bil namenjen obrambi in je pozdravljal prihajajoče pomorščake. Kasneje je bil zapor, sedaj pa je muzej, ki je trenutno zaprt zaradi covida. Leandro nas je popeljal v središče Lizbone, slikovite prestolnice Portugalske, ki kot Rim stoji na sedmih gričih. Začeli smo na trgovskem trgu, ki je obdan z rumenim kraljevim dvorcem in ovenčen s spomenikom kralja Janeza IV. Ta je s svojim ministrom Markizom Pombalom po potresu 1755 obogatil Lizbono z urbanistično zasnovano mestno četrtjo Baixa. Po promenadni cesti, ki jo prečka več pravokotnik ulic, smo obiskali najprej trgovski center, kjer smo imeli čas za malico in stranišče. Mi pa smo ta čas izkoristili za obisk razgledne točke na Dvigalu svete Juste. Kupili smo si ocvrte, s sirom nadevane bakalarjeve žličnike. Preostali del mesta smo si ogledali pod vodstvom Leandra, kjer smo imeli rahle zaplete z zadihanimi in izgubljenimi Romuni. Ogledali smo si Alfamo, prizorišče izvirne portugalske glasbene zvrsti fado, bluzu podobne glasbe, ki se predvaja ob čarobnih večerih po tamkajšnjih krčmah. Povzpeli smo se do Gradu svetega Jurija, kjer smo rabutali mandarine. Po ogledu vseh najpomembnejših točk v mestu smo se z enourno zamudo odpeljali v Fatimo. Svetovno znano svetišče Marijinega prikazovanja nas je pričakalo v večernem mraku. Ogromni trg, večji od Trga svetega Petra v Vatikanu obdajata stara in nova bazilika. V prvi so pokopani očividci Jacinda, Frančišek in Lucija, v drugi pa je največji mozaik slovenskega mozaičarja patra Marka Ivana Rupnika. Na robu trga stoji majhna kapelica z drevesom prikazanja, ob kateri je potekala maša, ob njej pa stoji ognjišče, kjer verniki kurijo voščene organe z željo po ozdravitvi. Za Živo žal nismo našli hrbtenice. Sledila je večerja s portugalsko klasiko: piščanec, riž in pomfri. Po dolgi vožnji smo se vrnili v hotel v poznih nočnih urah in popadali v postelje.
